Preden je Janez prevzel prodajo domače zelenjave, zelišč in začimb, je to dolga leta počela njegova žena Zdenka Čuda. Zdenka (vodja kmetije in zakladnica znanja) je svoje znanje pridelave prenesla od svoje mame, ta pa od svoje babice – in tako se je ohranila več kot osemdesetletna tradicija Trnovskih zelišč, ki še danes živi. Zdenka v zmanjšani obliki še vedno goji zelišča, Polonca pa je svojo zeliščarsko prakso razširila tako, da proučuje kako zelišča in zdravilne rastline pomagaju pri zdravljenje psihe in čustev (Bachove kapljice). In je tudi certificirana Bachova cvetna terapevtka in učiteljica Bachove cvetne terapije, pisateljica (www.bachovekapljice.si). Njihov moto je še vedno: Ker imamo radi narav(n)o.

Janez je bil  marljiv in predan delu. A prav delo je bilo tisto, kar je pogosto postavljal pred sebe, pred svoje zdravje in počitek. Služil je drugim in pozabil nase. Zbolel je za rakom, bolezen so mu prvih pet let uspešno zdravili, a se je kasneje razširila. Umrl je doma, v krogu svoje družine, ob spremstvu žene in hčere.
»Poslovil se je mirno. Tudi smrt je lahko lahkotna,« je povedala hči Polonca Čuda, ki je bila z njim ob zadnjih trenutkih. Vem, da je bil njegov miren odhod tudi njena prisotno in duhovna podpora in energijsko delo, s katero tudi ukvarja. Do konca so bile z njim tudi Bachove kapljice, ki jih jemljejo tudi umirajoči za lažji prehod in tudi njihovi svojci. Te na naraven način podpirajo psiho, dušo in telo. Sama je tudi imela težko bolezensko preizkušnjo, o kateri je napisala tudi knjigo Popolno zaupanje.

Večkrat so mediji že pisali o posebnosti Ljubljane – o trnovskih branjevkah, ki so s cizo vsak dan vozile na tržnico doma pridelano zelenjavo, zelišča in začimbe. Tudi Janez je bil eden tistih, ki so ohranjali to dragoceno dediščino. Dokler mu je zdravje služilo, so ga lahko obiskovalci tržnice vsak dan videli ob njegovi cizi, nasproti kontrole tehtnice, kjer je s toplim nasmehom in nasveti sprejemal stranke. 

Stala mu je ob strani žena Zdenka in hči Polonca Čuda, (zeliščarka, terapevtka in pisateljica), ki je ob koncih tedna pomagala na tržnici, ko pa je oče zbolel pa prevzela prodajo. Zelišča, začimbe, zelenjavo so gojili z mamo Zdenko, ki je prava zakladnica znanja. Poleg njiju je  pogosto prodajal tudi Andrej Peršin (trnovski branjevec). Oni 3 so bili še zadnji iz posebnosti “trnovske branjevke”. Tudi Andrej je zaradi zdravstvenih težav prenehal prodajati. Zdaj prodaja samo še Polonca.

Naše stalne stranke so tudi Polonca Dobrajc, Savina Atai, Boris Emeršič in drugi…

Čeprav Polonca zaradi številnih službenih obveznosti na ljubljanski tržnici danes ni več prisotna vsak dan, nadaljuje družinsko tradicijo trnovskih branjevk – tokrat v Šiški, v okviru projekta Nakupujmo skupaj, kjer še naprej ponuja domača zelišča in pripravke, ki nosijo zgodbo ljubezni do zemlje in ljudi.

Spomin na Janeza Čuda bo ostal živ – tako med obiskovalci tržnice kot med vsemi, ki so ga poznali kot iskrenega, tihega in dobrosrčnega človeka, katerega življenje je bilo neločljivo prepleteno z vonjem po domačih zeliščih in toplino ljubljanske tržnice.

Jani, se vidimo spet za mavrico…